SPEKULA7: MATRIKA - ODTUJENA MISEL / ANDREJ SAVSKI, ZORA STANČIČ, ČRTOMIR FRELIH, MOJCA SMERDU.

SPEKULA7: MATRIKA - ODTUJENA MISEL / ANDREJ SAVSKI, ZORA STANČIČ, ČRTOMIR FRELIH, MOJCA SMERDU.

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. februar ― Matrika – Odtujena misel, predstavlja naslov sedme umetniške manifestacije Spekula. V času, ko se specifičnost medijskih sporočil, nosilcev in generatorjev vsebin prepleta z mislimi tako ožjih kot širših skupin uporabnikov, bralcev in posredovalcev, je misel posameznikov izpostavljena algoritemskim platformam umetne inteligence in s tem tudi zasukanih resnic. V kontrapunkt generirani realnosti in neresničnosti se razstava z naslovom Matrika – Odtujena misel odzove kot resnična in konkretna izkušnja idej in misli avtorjev Andreja Savskega, Zore Stančič, Črtomirja Freliha in Mojce Smerdu. Nedvomno so predstavljena dela transfer nevidnega na vidno raven in zamisli utelešene v materijo, ki sega visoko in konkretno v realno izkušnjo doživljanja podanih vsebin, konceptov, kontekstov in samih umetnin. Na ta način se sedma edicija manifesta ukvarja s poglabljanjem v prenešena sporočila, vsebine in nove geneze stvar nosti. Andrej Savski, med konceptom, identiteto in političnim angažiranjem se z lastnim in samostojnim avtorskim delom prikaže kot izjemno spreten in mogoč likovni retorik, seveda v smislu lastnega grajenja podobe v tokratnem primeru v maniri slikarstva, ki seže onkraj tako imenovanega tihožitja ali preslikala fragmentov že ulovljenih kadrov, kot so jih predpostavljali recimo Magritte ali pa celo zametki Duchampovske zaznavane, prepletene podobe že izvedenih, izvzetih kadrov predhodnih avtorjev filmske scene, so prav tisto dejanje, ki osmišljajo avtorjevo delo, podajajo izhodišča širših vrednot ob takem pa zamrznejo v na novo zgrajen kontekst umetniški artefakt na način sublimne oplemenitve vrednostnih vzorcev. Zora Stančič opredeljuje pojem podobe ter zaznamuje odtis, pogled skozi gib v navideznem videu ob arhaični plastiki, ki se odpira v prostor gradi in deluje kot mejnik v grafični tehniki izrazito domišljene, doživete v občutene silnice, paradigme. Materiali so splet nanizan njenih misli v pomislek in trditvijo bistvene determinacije stvarnosti v zameno odtu
SPEKULA7: MATRIKA - ODTUJENA MISEL / ANDREJ SAVSKI, ZORA STANČIČ, ČRTOMIR FRELIH, MOJCA SMERDU

SPEKULA7: MATRIKA - ODTUJENA MISEL / ANDREJ SAVSKI, ZORA STANČIČ, ČRTOMIR FRELIH, MOJCA SMERDU

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. februar ― Matrika – Odtujena misel, predstavlja naslov sedme umetniške manifestacije Spekula. V času, ko se specifičnost medijskih sporočil, nosilcev in generatorjev vsebin prepleta z mislimi tako ožjih kot širših skupin uporabnikov, bralcev in posredovalcev, je misel posameznikov izpostavljena algoritemskim platformam umetne inteligence in s tem tudi zasukanih resnic. V kontrapunkt generirani realnosti in neresničnosti se razstava z naslovom Matrika – Odtujena misel odzove kot resnična in konkretna izkušnja idej in misli avtorjev Andreja Savskega, Zore Stančič, Črtomirja Freliha in Mojce Smerdu. Nedvomno so predstavljena dela transfer nevidnega na vidno raven in zamisli utelešene v materijo, ki sega visoko in konkretno v realno izkušnjo doživljanja podanih vsebin, konceptov, kontekstov in samih umetnin. Na ta način se sedma edicija manifesta ukvarja s poglabljanjem v prenešena sporočila, vsebine in nove geneze stvar nosti. Andrej Savski, med konceptom, identiteto in političnim angažiranjem se z lastnim in samostojnim avtorskim delom prikaže kot izjemno spreten in mogoč likovni retorik, seveda v smislu lastnega grajenja podobe v tokratnem primeru v maniri slikarstva, ki seže onkraj tako imenovanega tihožitja ali preslikala fragmentov že ulovljenih kadrov, kot so jih predpostavljali recimo Magritte ali pa celo zametki Duchampovske zaznavane, prepletene podobe že izvedenih, izvzetih kadrov predhodnih avtorjev filmske scene, so prav tisto dejanje, ki osmišljajo avtorjevo delo, podajajo izhodišča širših vrednot ob takem pa zamrznejo v na novo zgrajen kontekst umetniški artefakt na način sublimne oplemenitve vrednostnih vzorcev. Zora Stančič opredeljuje pojem podobe ter zaznamuje odtis, pogled skozi gib v navideznem videu ob arhaični plastiki, ki se odpira v prostor gradi in deluje kot mejnik v grafični tehniki izrazito domišljene, doživete v občutene silnice, paradigme. Materiali so splet nanizan njenih misli v pomislek in trditvijo bistvene determinacije stvarnosti v zameno odtu
Tomaž Furlan: A dela?

Tomaž Furlan: A dela?

Hiša kulture v Pivki, 31. januar ― osebna razstava Tomaž Furlan A dela?6. – 27. 2. 2026 otvoritev 6. 2. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Tomaž Furlan je uveljavljen vizualni umetnik, ki v svojem delu na humoren in (samo)ironičen način raziskuje vpetost posameznika/delavca v družbena in ekonomska razmerja, s poudarkom na repetitivnosti, rutinskosti in nesmiselnosti vsakdanjih (delovnih) procesov. Pri ustvarjanju svojih del že vseskozi uporablja raznolik odpadni material, ostanke in odslužene predmete, ki jih zadnja leta kombinira z bolj homogenimi kiparskimi tehnikami, kot je vlivanje betona in klesanje kamna. Čeprav k ustvarjanju pristopa konceptualno, v praksi deluje inženirsko, saj njegov ustvarjalni proces vključuje izdelavo raznih mehanizmov, uporabo digitalne tehnologije ter širok spekter obrtniških znanj in rokodelskih veščin. Dela, ki nastanejo skozi ta proces, so multifunkcijska in gledalca nagovarjajo k aktivnemu sodelovanju, preizkušanju in uporabi, s tem pa ga spremenijo iz pasivnega opazovalca umetnine v njen sestavni del. Na tokratni razstavi umetnik predstavlja izbor del iz svojega opusa, ki jih povezuje lokacija v življenjskem prostoru običajnega delovnega človeka. V njih gledalec na prvi pogled vidi stol, kanape, straniščno školjko, komplet delavske obleke in orodja ter osla kot tradicionalno transportno žival. Rdeča nit, ki povezuje vse to, je – prosto po Marxu – (re)produkcija delovnega človeka, saj nas popelje skozi njegov vsakdan, ki vključuje tako delo kot t. i. prosti čas, saj mu ta, zapolnjen s počitkom in prehranjevanjem, zgolj omogoča delo še naprej. Vendar pa bližji pogled pokaže, da vsako od razstavljenih del ni samo to, kar se kaže, ampak ima še neko dodatno, obratno sorazmerno funkcijo. Stol denimo tistemu, ki na njem sedi, omogoča brcanje stoječega pred sabo in s tem pomikanje naprej. Uporabnik kanapeja z vrtenjem ročev, gibanjem, ki spominja na veslanje, poganja obračanje denarja, skritega v mehanizmu zadaj. Školjka z vtičnico na dosegu roke zagotavlja uporabniku, da
VIVIEN ROUSSEL: ASINHRONA KOMBUČA / ASYNCHRONOUS KOMBUCHA (izjava: Jurij Krpan)

VIVIEN ROUSSEL: ASINHRONA KOMBUČA / ASYNCHRONOUS KOMBUCHA (izjava: Jurij Krpan)

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. januar ― V okviru umetniškega raziskovanja biokibernetskih sistemov in biopolimerov Vivien Roussel v tokratnem projektu raziskuje odnose med človekom, strojnim zaznavanjem in živim mikrobnim organizmom. V projektu, ki tematizira tehnofilne življenjske oblike in računalniške sisteme, kombuča – simbiotska kultura bakterij in kvasovk (SCOBY) – prevzema vlogo liminalnega vmesnika, prek katerega stopamo v stik z nečloveškimi oblikami inteligence. Živi sistemi, za razliko od ljudi, prostor in čas dojemajo na svojstveno drugačen način. Različne žviljenske oblike se razvijajo v sebi lastnem tempu, ki ga oblikujejo fizikalni zakoni, metabolični ritmi in senzorične omejitve. Biološko omejeno človeško zaznavanje ponuja le delno in pristransko razumevanje živega sveta. Sodobno računalništvo v veliki meri deduje te omejitve in daje prednost hitrosti, abstrakciji in nadzoru, medtem ko izključuje počasne, stohastične in materialne oblike kognicije. V postavitvi ‘asinhrona {kombuča}’ s senzorji zaznana prisotnost obiskovalca sproža osvetljevanje kombuče in vpliva na njeno presnovo in bioelektrično aktivnost. Električna nihanja se neprekinjeno merijo in upodabljajo kot vizualizacija v realnem času – ki je hkrati znanstvena in hermenevtična. Z umikom obiskovalca svetloba zbledi, živi sistem pa se vrne k lastnim ritmom in ponovno umiri signal. Kombuča tu ni pasivni substrat, temveč deluje kot živi rezervoar: prilagodljiv, nedeterministični sistem, ki dražljaje obdeluje skozi lastno notranjo dinamiko. Projekt, navdihnjen s kibernetiko in rezervoarskim računalništvom (reservoir computing), zavrača interakcijo, temelječo na ukazih, temveč spodbuja medsebojno uglaševanje. Ljudi in stroje vabi, da se prilagodijo časovnosti organizma, namesto da bi ga silili v izračunavanje po meri človeška. Kombuča se ne zgolj odziva na spremembe, temveč se z rastjo v njeni obliki kaže materialna sled preteklih interakcij – biološki spomin, v katerem debelina, tekstura in struktura beležijo kopičenje srečanj. Rast

Maleficae: Sodni stolp

UGM, 27. januar ― Skupinska mednarodna razstava Maleficae: Sodni stolp je nastala v sodelovanju med Umetnostno galerijo Maribor in Budapest Galéria. Izhodišče za razstavo Maleficae: Sodni stolp je srednjeveški stolp – ostanek starega mestnega obzidja – le nekaj korakov oddaljenega od poslopja Umetnostne galerije Maribor.
še novic